Slovenski gorniški klub SKALA
zveza gorniških klubov
Osemdeset let Skale
Skala praznuje osemdesetletnico
ustanovitve. Ta je bila na svečnico, 2. februarja 1921, v Ljubljani.
To je priložnost, da se ozremo nazaj na razmere v slovenskem
gorništvu in razmislimo o razlogih za ustanovitev TK Skala
(Turistovski klub Skala), o sprejetih ciljih in programu kluba. V
Skali smo ponosni na slovensko gorniško tradicijo in hvaležni smo
vsem, ki so prispevali k razvoju gorništva v Sloveniji in v svetu.
USTANOVITEV SLOVENSKEGA GORNIŠKEGA KLUBA SKALA
Robanov kot, 26. 04. 1997
V začetnem obdobju gorništva
ima prav gotovo posebno mesto vzpon "srčnih mož" iz Bohinja
na Triglav, danes najvišjo slovensko goro, v avgustu 1778. Ta dosežek
nas uvršča med prve v Evropi. Ponosni smo tudi na zgodnjo
organiziranost slovenskega gorništva, na prvo slovensko gorniško
društvo "Triglavski prijatelji", kije bilo ustanovljeno
leta 1872, torej le petnajst let za Angleži, ki so imeli svojo
gorniško organizacijo prvi v Evropi. prvi predsednik društva
Triglavski prijatelji je bil Ivan Žan, kaplan v Srednji vasi. Društvo
je imelo svojo kočo Triglavski dom in svojo pot na Triglav. Vložilo
je svoja pravila, a državna cesarska administracija je preprečevala
registracijo društva.
Prihodnje leto bomo v Skali s
ponosom praznovali 130 let organiziranega gorništva v Sloveniji in
leto pozneje 130 let Slovenskega planinskega društva (SPD),
ustanovljenega 27. februarja leta 1893. Poleg obeh navedenih društev
je bilo še več poskusov organiziranja gornikov, vsem pa je bil skupen
domoljubni naboj in želja, da ne bodo le tujci gradili koč, urejali
in zaznamovali poti v nemškem jeziku po naših slovenskih gorah,
in da se "varuje slovenski karakter naših planin in hribov, kar
bo tudi vzbudilo ljubezen v slovenskih srcih do domačih gora".
Za nastanek Skale so pomembni tudi Drenovci, trdni in prožni kot
dren. Medtem, ko se je SPD borilo za svoj obstanek in z gradnjo
planinskih koč
uspešno "osvajalo"
slovenski gorski svet, so mladi želeli usmeriti svojo energijo v nove
oblike delovanja: obiskovati gore ne le poleti temveč tudi
pozimi. Leta 1907 se z Brinškom in Badjuro prično njihovi pohodi v
zasneženi gorski svet, najprej s krpljami in nato s smučmi; leta 1910
so začeli s smučmi osvajati tudi vrhove. Istega leta Drenovci
preplezajo Zeleniške špice, leto pozneje pa Michler, Kovač in Pavel
Kunaver kot prvi brez vodnika preplezajo slovensko smer v severni
steni Triglava. Z Brinškom so se Drenovci uspešno ukvarjali tudi
s fotografijo.
Prva svetovna vojna, ki je bila
najbolj krvava prav v gorstvih Posočja, kjer se je oblikovala Soška
fronta, je prekinila skoraj vse dejavnosti v gorah in zapustila
številne koče požgane in razdejane. "Stari" v SPD so se
znova z vso vnemo lotili obnove in graditve planinskih koč, mladi pa
so vse bolj razmišljali o plezanju v stenah. Drenovci se po smrti
Brinška, kije padel v vojni, niso več pojavljali kot skupina. Leta
1919 je Drago Zorko zbral mlade, ki so želeli gojiti alpinizem in
smučanje. Začeli so širiti svoj krog s predavanji. Odločili so se za
spoštovanje gorniških vrednot in moralnih načel. TK Skala,
turistovski klub Skala, je bil ustanovljen na ustanovitvenem občnem
zboru na svečnico, 2. februarja 1921, po uradni odobritvi, kije bila
izdana 4. januarja istega leta. prvi predsednik je bil Drago Zorko,
klub je imel 23 članov. Naslednji predsednik je postal Stanko Tominec
in po enem letu, ko je imela Skala že 109 članov, Janko Ravnik.
Skalaši so pojmovali Slovensko planinsko društvo kot
gospodarsko, Skalo pa kot vzgojno organizacijo. Dejavnosti v
Skali so bile mnogotere: markiranje, tečaji za markaciste,
plezalna šola, plezalni vzponi - najprej poleti, kmalu pa tudi pozimi
- izdajanje knjig, fotografiranje, smučanje, tako turno kot tudi
tekmovalno. Skala je imela svoj smučarski odsek. Že 20. februarja
1921 se skalaši udeležijo tekme za prvenstvo države in Slovenije v
Bohinju. Skala je postala pomemben smučarski klub v državi in je
bistveno pripomogla, daje smučanje postalo narodni šport
Slovencev. Skalaši so markirali poti v gorah. Prvotne trakaste
markacije rdeče barve so po dogovoru z Alojzijem Knafeljcem
spremenili tako, da bi imela markacija poslej približno obliko in
barvo skalaškega znaka - belo piko v rdečem krogu.
Skalo sta v obdobju med obema
vojnama pomembno zaznamovali dve osebnosti: dr. Klement Jug ter dr.
Henrik Tmna. Dr. Jug se je vključil v Skalo leta 1922. V domoljubnem
elementu in močni volji je videl smisel alpinistične samovzgoje. S
svojo ideologijo in zgledom je Jug vplival še na
prihodnje generacije slovenskih
gornikov. Njegova močna osebnost je bila za Skalo zelo pomembna tudi
v obdobju napadov javnosti na Skalo, ki so se pojavili zaradi prvih
smrtnih žrtev v stenah. Juga je pokopala lastna neizprosnost in
popolna vera v moč volje. Padel je leta 1924 v triglavski steni.
Kljub Jugovi smrti se je alpinizem v Skali razvijal tudi v
podružnicah Skale na
Jesenicah, v Kamniku in v
laško-celjski podružnici. V tem obdobju se uveljavljajo znani
plezalci in plezalne naveze, ki so opravili veliko pionirsko delo v
naših gorah. TK Skala je imel tudi svoje reševalno moštvo, kije
bilo seveda bolje usposobljeno kot reševalno moštvo pri SPD.
Dr. Tuma je bil sprejet v Skalo
brez preizkusne dobe leta 1926. Leta 1930 je izšel Tumov Pomen
in razvoj alpinizma, leta 1932 pa Kajzeljev Naš alpinizem. Skala je
torej zaorala ledino tudi na tem področju. Skalaši iz idejnega kroga
dr. Henrika Tume so stalno očitali SPD, da postaja zgolj hotelsko
in gostilničarsko društvo, da nima razumevanja za kulturno in
znanstveno poslanstvo, plezanje v skali in snegu, za odprave v tuja
gorstva in vzgojo gornikov. Skala je v obdobju med obema vojnama
gradila ideološko osnovo slovenskega gorništva inje zavestno in
vztrajno vplivala na razvoj SPD. Nasprotja med Skalo in SPD, med
"starimi" in "mladimi", so trajala od ustanovitve
Skale do prihoda dr. Pretnerja na čelo SPD leta 1931. SPD je sprejelo
nekatere ideje skalašev, odnosi so se uredili. Nasprotja med Skalo in
SPD so se na koncu uravnala v prid slovenskega gorništva. Obe strani
sta opravili veliko delo. Skala se je leta 1940, pred začetkom druge
svetovne vojne, preimenovala iz turistovskega v Alpinistični klub
Skala, AK Skala. Vojna pa je odločitev ustavila že pri sklepu.
Gostinsko-idejna dilema -
graditev in vzdrževanje koč ali gorniška vzgoja in odprave v tuja
gorstva - se je po drugi svetovni vojni ponovila. Vlogo dr. Tmne je
prevzel Aleš Kunaver s tovariši in rezultat je nesluten razvoj
slovenskega alpinizma in smučanja, ki je Slovence pripeljal v sam
svetovni vrh. Po drugi vojni je prevladala splošna politika
enotnih gibanj in Skala ni mogla zaživeti, še zlasti, ker se je
izkazala kot razvojna elita v slovenskem gorništvu. Vsaka elita pa v
komunističnih in podobnih sistemih enoumja predstavlja elitizem, ki
je za sistem nevaren, ki ga je potrebno preprečiti in preganjati, kar
velja tudi za vse, kar je z njim povezano. Tako je bil leta 1953
podrt 6 m visok skalaški križ na Škrlatici in vržen v severozahodno
ostenje Škrlatice. Vedno so se našli ljudje, ki so z ideji
revolucije dopadljivimi dejanji izpričevali privrženost revoluciji in
se tako nadejali boljšega položaja na družbeni lestvici. Pa takrat
smo tudi že vsi znali "pravilno" razmišljati in govoriti ob
kateremkoli dogodku, novici ali dejanju. To pa ni veljalo za Marjana
Prevca, samohodca, ki je že jeseni 1953 križ našel v steni Škrlatice.
Zataknil se je v žlamborju, 70 m pod vrhom (2734 m). Marjan je prišel
na sestanek AO Ljubljana matica in predlagal, da križ dvignemo iz
stene in ga znova postavimo. Moji tovariši so se delali, da ga ne
slišijo in so drug za drugim odšli skozi vrata. Časi so bili pač še
prenevarni. Takrat sem Marjanu obljubil, da bomo križ postavili nazaj
na vrh Škrlatice. Marjanova prezgodnja smrt je načrt preprečila. Tako
je kak meter visok štrcelj, ostanek križa, s posvetilom "Žrtvam
gora, TK Skala" na vrhu Škrlatice, še 43 let pričal o
neciviliziranem narodu pod Triglavom. Res prava nacionalna sramota
Ponoven vzpon Skale v
samostojni Sloveniji
Julija, leta 1995, je med tremi
plezalci -Janezom Janšo, Bojanom Pograjcem in menoj, ko smo se
po uspelem prvenstvenem vzponu v trentarskih gorah vračali v dolino -
dozorela odločitev, da znova oživimo TK Skala, in da za 75-0bletnico
njene ustanovitve leta 1996, po petih letih slovenske
osamosvojitve, spet postavimo skalaški križ, kije bil 8 let po koncu
2. svetovne vojne podrt. Leta 1995 smo ustanovili gorniški klub in ga
poimenovali po dr. Henriku Tumi, z namenom, da gorniške klube
povežemo v Zvezo slovenskih gorniških klubov Skala. Ustanovni občni
zbor SGK dr. Henrik Tuma je bil 28. septembra 1995. Klub je upravna
enota občine v Ljubljani registrirala 15. marca 1996 in s tem
potrdila statut in pravila kluba. Že 15. novembra 1997 pa je bila v
Ljubljani akademija ob ustanovitvi in registraciji Zveze
slovenskih gorniških klubov z imenom Slovenski gorniški klub Skala
(SGK Skala). Skalaši so ob ustanovitvi svoj klub imenovali
turistovski, ker so v gorah delali ture. Mi smo klub poimenovali
gorniški, saj takšno ime pomeni dosti več kot turistovski. Danes
je v Zvezi slovenskih gorniških klubov pet gorniških klubov in
turni klub Gora, ki goji in nadaljuje predvsem turno smučarsko
tradicijo Skale. Gomiški klubi izberejo ime po pomembnih gornikih, ki
niso dobili primernega priznanja med Slovenci, ali pa po
področju ožjega delovanja in sedeža kluba. V SGK Skala so GK dr.
Henrik Tuma v Ljubljani, kije bil ustanovljen prvi, GK Savinjske
doline v Celju, GK Gornjesoške doline v Bovcu, GK Karavanke v
Radovljici, GK Limberk v Grosupljem, GK Jakoba Aljaža v Medvodah in
TK Gora v Ljubljani, tako da je v Skali danes sedem gorniških klubov.
Domala vsak klub ima kako svojo značilno dejavnost in nekateri tudi
že svoje trajne dosežke, ki so Skali in slovenskemu gorništvu v
ponos.
Prvi gorniški klub je dobil ime
po dr. Henriku Tumi, velikem Slovencu, gorniku, jamarju,
znanstveniku in politiku, kije veliko svoje energije in znanja vložil
v rast gospodarske moči Slovencev in v uveljavitev slovenskega
jezika, predvsem v Posočju. Tuma je imel podobne ideale kot bolj
znani triglavski župnik Jakob Aljaž. Kot duhovnik je Jakob Aljaž svoj
"program" za Slovence gradil na vrednotah, obenem pa se je
zavedal tudi pomena gospodarskega napredka in moči za uveljavitev
slovenstva. Prav tako se je zavedal pomena kulture, ljubezni do
slovenskih gora in domovinske zavesti. Svoje prepričanje pa je znal
vedno tudi udejaniti. Tako je v boju za prevlado med nemštvom in
slovenstvom v naših gorah nasprotnika s pravočasnimi in pretehtanimi
dejanji vedno znal prehiteti. Ker se je zavedal simbolnega
pomena najvišje slovenske gore, Triglava, za prihodnje rodove
Slovencev, je vrh Triglava kupil in na njem postavil stolp značilne
oblike - Aljažev stolp. Aljaž je postal zgled številnim Slovencem, še
posebno slovenskim duhovnikom na desnem bregu Soče pod Italijo,
kjer je bilo prepovedano govoriti slovensko. Njihova zasluga je,
da se je slovenski jezik kljub bojevitemu fašizmu ohranil. Zanimivo
pa je, da so jih preganjali tako slovenski komunisti kot italijanski
fašisti. V Posočju jih je večino komunistična oblast po vojni
pozaprla, fašisti pa jih še danes (leta 2001) preganjajo. Proti enemu
izmed njih teče v Italiji že peto leto proces na sodišču. Napisal in
izdal je knjigo o raznorodovalni politiki do Slovencev v Italiji.
Eden od Aljaževih sodobnikov, ki so se po Aljažu zgledovali,je bil
duhovnik Josip Abram - Trentar. V Bovcu in Trenti je vzljubil
slovenske gore in uresničeval Aljaževe in Krekove socialne ideje,
podobno kot dr. Tuma. Ob podpori Aljaža je veliko pripomogel k
razvoju slovenskega gorništva v trentarskih gorah, prijateljeval
je z dr. J. Kugyjem in trentarskimi gorskimi vodniki. Do letos,
ko so mu Trentarji postavili ploščo na cerkvi v Trenti, je ostal
zamolčan. Skala pa je obnovila staro pastirsko stezo, prečenje od
planine Za javor po jugozahodnih pobočjih Pihavca do mulatjere
pod Pogačnikovim domom. Dvajset minut od mulatjere stoji
skalaška vpisna skrinjica v obliki Aljaževega stolpa. Na plošči,
obešeni v mogočnem, že iz doline vidnem portalu, pa so Abramovi
verzi, ki jih je ob deseti obletnici postavitve leta 1905
namenil Aljaževemu stolpu. S tem se je Skala oddolžila tudi
Abramu. Po Jakobu Aljažu se imenuje gorniški klub iz Medvod,
Aljaževe "rojstne" občine. Ta klub je načrtoval in
izpeljal "Aljaževo pot od doma do doma", od Zavrha, kjer
stoji Aljaževa rojstna hiša, do Triglava in Aljaževega drugega
doma, župnišča na Dovjem, kjer je postal triglavski župnik.
Triglavski župnik ima danes naslednika v Francetu Urbaniji, ki si je
največ prizadeval za postavitev porušene Aljaževe kapelice
na Kredarici in za postavitev kopije skalaškega križa na
Škrlatici. V imenu Skale oziroma GK dr. Tuma je za potrebne
formalnosti, za izdajo soglasja za obnovo križa na Škrlatici,
skrbel Stanko Kofler z Dovjega. Upravni enoti na Jesenicah je
leta 1995 predložil soglasje lastnikov, to je pašne skupnosti iz
Mojstrane, ter druge zahtevane dokumente. Ker odgovora kljub
urgencam nismo dobili, smo skalaši križ po delih prenesli
iz doline Vrat in ga na vrhu Škrlatice postavili 6. julija 1996,
ob 75-letnici ustanovitve Skale. GK dr. Henrik Tuma je jeseni 1996
dobil odločbo za vnovično rušenje križa, in to potem, ko sem bil sam,
kot predsednik kluba, zaslišan na upravni enoti na Jesenicah.
Skala je ob pomoči mnogih Slovencev zbrala nad 50.000 podpisov v
podporo zahtevi, da se odločba o rušenju križa umakne. Odločba
je bila preklicana v decembru istega leta, hkrati pa je bilo izdano
soglasje za obnovo križa, s pojasnilom ministra, daje bila edina
težava ta, da za soglasje ni zaprosil lastnik parcele, to je občina
Kranjska gora. Na upravni enoti so nam sicer vedno zatrjevali,
da je naša vloga pravilna in popolna, da pa soglasja ne bo, ker so
strokovna mnenja negativna. Skala ima kopijo teh "strokovnih"
mnenj. Stroka je morala biti takrat zelo daleč in bi morala še danes
zardevati.
Skalaši in drugi slovenski
gorniki se vsako leto 1. avgusta srečamo na Škrlatici. Vodniška
tura na Škrlatico s Križevim spustom ter obeležje v Malem Tamarju, od
koder se vidi tudi obnovljeni križ na Škrlatici, bi bila izjemna
priložnost za ponovno oživitev vodniškega turizma v Kranjski gori in
Sloveniji nasploh.
Dejavnosti v Skali je veliko.
Letos teče že drugo leto izobraževanja gorniških vodnikov po
standardih DIA. Vodja izobraževanja je gorski vodnik Bojan Pograjc,
ki ima licenco mednarodnega združenja gorskih vodnikov. prvi skupini
gorniških vodnikov smo prav leta 2001 podelili spričevala o
opravljenem izobraževanju. Gorniški klub Gornjesoške doline je
predlagal, da na vrhovih gora postavljamo vpisne skrinjice v obliki
Aljaževega stolpa. Danes stojijo na vrhovih že šti1je Aljaževi
stolpi. Petega je postavila Skala in označuje Abramovo pot. Ko
na gorskem vrhu zagledaš vpisni Aljažev stolp, začutiš, daje to
več kot pločevinasta skrinjica. Začutiš, da ima dušo, da ima svojo
bogato zgodovino, in da govori: "Tu žive Slovenci, to je
slovenska zemlja". Ko smo na sestanku upravnega odbora
Skale sprejeli odločitev, da bodo imele vpisne skrinjice v prihodnje
standardizirano obliko, mere in napise, smo sprejeli še eno pomembno
spremembo. Skala je na začetku uvedla označevanja poti s
Knafeljčevimi markacijami, ki jih vsi poznamo. Glede na razvoj in
pomen okoljske zavesti v najbolj ohranjenem in prvobitnem svetu,
bomo pota in brezpotja označevali s kamnitimi "možici",
ki smo jih znali uporabljati v različne namene že v daljni
preteklosti. Tudi ta odločitev se ujema s ciljem, da vzgajamo
gornike in gornice za varno pot v gore, za obvladovanje brezpotij.
GK Savinjske doline je skupaj z
domačini veliko prispeval k obnovi kapele in stare koče na
Molički, ki sta bili porušeni in imata zgodovinski pomen, saj sta
nastali takoj za kapelo in kočo na Kredarici. Vsako leto se 15.
avgusta srečamo na Molički. SGK Skala ima dobre stike s slovenskimi
gomiki v Barilochah v Argentini. Dinko Bertoncelj, prvi, a zamolčani
slovenski himalajec, je dobil diplomo častnega člana Skale. In ker se
zgodovina ponavlja, smo prepričani, da bomo tudi s Planinsko zvezo
Slovenije navezali ploden dialog in spletli dobre odnose v
prizadevanjih za razvoj slovenskega gorništva.
Ob praznovanju SO-letnice
ustanovitve SGK Skala smo za priložnostni bilten zbrali gradivo, ki
bo ob naslednjem jubileju Skale omogočilo oceniti njen prispevek
k razvoju slovenskega gorništva v času, ko slovenski alpinizem sega v
sam svetovni vrh.
DR. ANTON JEGLIČ, predsednik
SGK Skala
(Posneto po tiskani predlogi.)
Sistem Gora
Copyright 2004 -
FranceS
---gora
18.116.40.177(0)
147198 (64258,34,82906)
287 (164,0,123)
www.sgk-skala.si