Slovenski gorniški klub SKALA

zveza gorniških klubov
Skala
Novice in obvestila
Publikacije
Razmere v gorah
Gorniški oglasi
E-gora
Kontakt
Osnovni podatki
Pravila Skale
Zgodovina
Himna Skale

Osemdeset let Skale

Skala praznuje osemdesetletnico ustanovitve. Ta je bila na svečnico, 2. februarja 1921, v Ljubljani. To je priložnost, da se ozremo nazaj na razmere v slovenskem gorništvu in razmislimo o razlogih za ustanovitev TK Skala (Turistovski klub Skala), o sprejetih ciljih in programu kluba. V Skali smo ponosni na slovensko gorniško tradicijo in hvaležni smo vsem, ki so prispevali k razvoju gorništva v Sloveniji in v svetu.



USTANOVITEV SLOVENSKEGA GORNIŠKEGA KLUBA SKALA Robanov kot, 26. 04. 1997





V začetnem obdobju gorništva ima prav gotovo posebno mesto vzpon "srčnih mož" iz Bohinja na Triglav, danes najvišjo slovensko goro, v avgustu 1778. Ta dosežek nas uvršča med prve v Evropi. Ponosni smo tudi na zgodnjo organiziranost slovenskega gorništva, na prvo slovensko gorniško društvo "Triglavski prijatelji", kije bilo ustanovljeno leta 1872, torej le petnajst let za Angleži, ki so imeli svojo gorniško organizacijo prvi v Evropi. prvi predsednik društva Triglavski prijatelji je bil Ivan Žan, kaplan v Srednji vasi. Društvo je imelo svojo kočo Triglavski dom in svojo pot na Triglav. Vložilo je svoja pravila, a državna cesarska administracija je pre­prečevala registracijo društva.


Prihodnje leto bomo v Skali s ponosom praznovali 130 let organiziranega gorništva v Sloveniji in leto pozneje 130 let Slovenskega planinskega društva (SPD), ustanovljenega 27. februarja leta 1893. Poleg obeh navedenih društev je bilo še več poskusov organiziranja gornikov, vsem pa je bil skupen domoljubni naboj in želja, da ne bodo le tujci gradili koč, urejali in zaznamo­vali poti v nemškem jeziku po naših slovenskih gorah, in da se "varuje slovenski karakter naših planin in hribov, kar bo tudi vzbudilo ljubezen v slovenskih srcih do domačih gora". Za nastanek Skale so pomembni tudi Drenovci, trdni in prožni kot dren. Medtem, ko se je SPD borilo za svoj obstanek in z gradnjo planinskih koč uspešno "osvajalo" slovenski gorski svet, so mladi želeli usmeriti svojo energijo v nove oblike delovanja: obisko­vati gore ne le poleti temveč tudi pozimi. Leta 1907 se z Brinškom in Badjuro prično njihovi pohodi v zasneženi gorski svet, najprej s krpljami in nato s smučmi; leta 1910 so začeli s smučmi osvajati tudi vrhove. Istega leta Drenovci preplezajo Zeleniške špice, leto pozneje pa Michler, Kovač in Pavel Kunaver kot prvi brez vodnika preplezajo slovensko smer v severni steni Triglava. Z Brinškom so se Drenovci uspe­šno ukvarjali tudi s fotografijo.


Prva svetovna vojna, ki je bila najbolj krvava prav v gorstvih Posočja, kjer se je oblikovala Soška fronta, je prekinila skoraj vse dejavnosti v gorah in zapustila številne koče požgane in razdejane. "Stari" v SPD so se znova z vso vnemo lotili obnove in graditve planinskih koč, mladi pa so vse bolj razmišljali o plezanju v stenah. Drenovci se po smrti Brinška, kije padel v vojni, niso več pojavljali kot skupina. Leta 1919 je Drago Zorko zbral mlade, ki so želeli gojiti alpinizem in smučanje. Začeli so širiti svoj krog s predavanji. Odločili so se za spoštovanje gorniških vrednot in moralnih načel. TK Skala, turistovski klub Skala, je bil ustanovljen na ustanovitvenem občnem zboru na svečnico, 2. februarja 1921, po uradni odobritvi, kije bila izdana 4. januarja istega leta. prvi predsednik je bil Drago Zorko, klub je imel 23 članov. Naslednji predsednik je postal Stanko Tominec in po enem letu, ko je imela Skala že 109 članov, Janko Ravnik. Skalaši so poj­movali Slovensko planinsko društvo kot gospodarsko, Skalo pa kot vzgojno organi­zacijo. Dejavnosti v Skali so bile mno­gotere: markiranje, tečaji za markaciste, plezalna šola, plezalni vzponi - najprej poleti, kmalu pa tudi pozimi - izdajanje knjig, fotografiranje, smučanje, tako turno kot tudi tekmovalno. Skala je imela svoj smučarski odsek. Že 20. februarja 1921 se skalaši udeležijo tekme za prvenstvo države in Slovenije v Bohinju. Skala je postala pomemben smučarski klub v državi in je bistveno pripomogla, daje smučanje po­stalo narodni šport Slovencev. Skalaši so markirali poti v gorah. Prvotne trakaste markacije rdeče barve so po dogovoru z Alojzijem Knafeljcem spremenili tako, da bi imela markacija poslej približno obliko in barvo skalaškega znaka - belo piko v rdečem krogu.


Skalo sta v obdobju med obema vojnama pomembno zaznamovali dve osebnosti: dr. Klement Jug ter dr. Henrik Tmna. Dr. Jug se je vključil v Skalo leta 1922. V domo­ljubnem elementu in močni volji je videl smisel alpinistične samovzgoje. S svojo ideologijo in zgledom je Jug vplival še na prihodnje generacije slovenskih gornikov. Njegova močna osebnost je bila za Skalo zelo pomembna tudi v obdobju napadov javnosti na Skalo, ki so se pojavili zaradi prvih smrtnih žrtev v stenah. Juga je poko­pala lastna neizprosnost in popolna vera v moč volje. Padel je leta 1924 v triglavski steni. Kljub Jugovi smrti se je alpinizem v Skali razvijal tudi v podružnicah Skale na Jesenicah, v Kamniku in v laško-celjski podružnici. V tem obdobju se uveljavljajo znani plezalci in plezalne naveze, ki so opravili veliko pionirsko delo v naših go­rah. TK Skala je imel tudi svoje reševalno moštvo, kije bilo seveda bolje usposoblje­no kot reševalno moštvo pri SPD.


Dr. Tuma je bil sprejet v Skalo brez pre­izkusne dobe leta 1926. Leta 1930 je izšel Tumov Pomen in razvoj alpinizma, leta 1932 pa Kajzeljev Naš alpinizem. Skala je torej zaorala ledino tudi na tem področju. Skalaši iz idejnega kroga dr. Henrika Tume so stalno očitali SPD, da postaja zgolj ho­telsko in gostilničarsko društvo, da nima razumevanja za kulturno in znanstveno poslanstvo, plezanje v skali in snegu, za odprave v tuja gorstva in vzgojo gornikov. Skala je v obdobju med obema vojnama gradila ideološko osnovo slovenskega gorništva inje zavestno in vztrajno vplivala na razvoj SPD. Nasprotja med Skalo in SPD, med "starimi" in "mladimi", so trajala od ustanovitve Skale do prihoda dr. Pretnerja na čelo SPD leta 1931. SPD je sprejelo nekatere ideje skalašev, odnosi so se uredili. Nasprotja med Skalo in SPD so se na koncu uravnala v prid slovenskega gorništva. Obe strani sta opravili veliko delo. Skala se je leta 1940, pred začetkom druge svetovne vojne, preimenovala iz turistovskega v Alpinistični klub Skala, AK Skala. Vojna pa je odločitev ustavila že pri sklepu.


Gostinsko-idejna dilema - graditev in vzdrževanje koč ali gorniška vzgoja in odprave v tuja gorstva - se je po drugi svetovni vojni ponovila. Vlogo dr. Tmne je prevzel Aleš Kunaver s tovariši in rezultat je nesluten razvoj slovenskega alpinizma in smučanja, ki je Slovence pripeljal v sam sve­tovni vrh. Po drugi vojni je prevladala splošna politika enotnih gibanj in Skala ni mogla zaživeti, še zlasti, ker se je izkazala kot razvojna elita v slovenskem gorništvu. Vsaka elita pa v komunističnih in podobnih sistemih enoumja predstavlja elitizem, ki je za sistem nevaren, ki ga je potrebno preprečiti in preganjati, kar velja tudi za vse, kar je z njim povezano. Tako je bil leta 1953 podrt 6 m visok skalaški križ na Škrlatici in vržen v severozahodno ostenje Škrlatice. Vedno so se našli ljudje, ki so z ideji revolucije dopadljivimi dejanji izpričevali privrženost revoluciji in se tako nadejali boljšega položaja na družbeni lestvici. Pa takrat smo tudi že vsi znali "pravilno" razmišljati in govoriti ob kateremkoli dogodku, novici ali dejanju. To pa ni veljalo za Marjana Prevca, samohodca, ki je že jeseni 1953 križ našel v steni Škrlatice. Zataknil se je v žlamborju, 70 m pod vrhom (2734 m). Marjan je prišel na sestanek AO Ljubljana matica in predlagal, da križ dvignemo iz stene in ga znova postavimo. Moji tovariši so se delali, da ga ne slišijo in so drug za drugim odšli skozi vrata. Časi so bili pač še prenevarni. Takrat sem Marjanu obljubil, da bomo križ postavili nazaj na vrh Škrlatice. Marjanova prezgodnja smrt je načrt preprečila. Tako je kak meter visok štrcelj, ostanek križa, s posvetilom "Žrtvam gora, TK Skala" na vrhu Škrlatice, še 43 let pričal o neciviliziranem narodu pod Triglavom. Res prava nacionalna sramota


Ponoven vzpon Skale v samostojni Sloveniji


Julija, leta 1995, je med tremi plezalci -Jane­zom Janšo, Bojanom Pograjcem in menoj, ko smo se po uspelem prvenstvenem vzponu v trentarskih gorah vračali v dolino - dozorela odločitev, da znova oživimo TK Skala, in da za 75-0bletnico njene ustano­vitve leta 1996, po petih letih slovenske osamosvojitve, spet postavimo skalaški križ, kije bil 8 let po koncu 2. svetovne vojne podrt. Leta 1995 smo ustanovili gorniški klub in ga poimenovali po dr. Henriku Tumi, z namenom, da gorniške klube povežemo v Zvezo slovenskih gorniških klubov Skala. Ustanovni občni zbor SGK dr. Henrik Tuma je bil 28. septembra 1995. Klub je upravna enota občine v Ljubljani registrirala 15. marca 1996 in s tem potrdila statut in pravila kluba. Že 15. novembra 1997 pa je bila v Ljubljani akademija ob ustanovitvi in regi­straciji Zveze slovenskih gorniških klubov z imenom Slovenski gorniški klub Skala (SGK Skala). Skalaši so ob ustanovitvi svoj klub imenovali turistovski, ker so v gorah delali ture. Mi smo klub poimenovali gorni­ški, saj takšno ime pomeni dosti več kot turistovski. Danes je v Zvezi slovenskih gor­niških klubov pet gorniških klubov in turni klub Gora, ki goji in nadaljuje predvsem turno smučarsko tradicijo Skale. Gomiški klubi izberejo ime po pomembnih gornikih, ki niso dobili primernega priznanja med Slo­venci, ali pa po področju ožjega delovanja in sedeža kluba. V SGK Skala so GK dr. Henrik Tuma v Ljubljani, kije bil ustanov­ljen prvi, GK Savinjske doline v Celju, GK Gornjesoške doline v Bovcu, GK Karavanke v Radovljici, GK Limberk v Grosupljem, GK Jakoba Aljaža v Medvodah in TK Gora v Ljubljani, tako da je v Skali danes sedem gorniških klubov. Domala vsak klub ima kako svojo značilno dejavnost in nekateri tudi že svoje trajne dosežke, ki so Skali in slovenskemu gorništvu v ponos.


Prvi gorniški klub je dobil ime po dr. Henri­ku Tumi, velikem Slovencu, gorniku, ja­marju, znanstveniku in politiku, kije veliko svoje energije in znanja vložil v rast gospo­darske moči Slovencev in v uveljavitev slovenskega jezika, predvsem v Posočju. Tuma je imel podobne ideale kot bolj znani triglavski župnik Jakob Aljaž. Kot duhovnik je Jakob Aljaž svoj "program" za Slovence gradil na vrednotah, obenem pa se je zavedal tudi pomena gospodarskega napredka in moči za uveljavitev slovenstva. Prav tako se je zavedal pomena kulture, ljubezni do slovenskih gora in domovinske zavesti. Svoje prepričanje pa je znal vedno tudi udejaniti. Tako je v boju za prevlado med nemštvom in slovenstvom v naših gorah nasprotnika s pravočasnimi in pretehtanimi dejanji ved­no znal prehiteti. Ker se je zavedal simbol­nega pomena najvišje slovenske gore, Triglava, za prihodnje rodove Slovencev, je vrh Triglava kupil in na njem postavil stolp značilne oblike - Aljažev stolp. Aljaž je postal zgled številnim Slovencem, še pose­bno slovenskim duhovnikom na desnem bregu Soče pod Italijo, kjer je bilo prepo­vedano govoriti slovensko. Njihova zasluga je, da se je slovenski jezik kljub bojevitemu fašizmu ohranil. Zanimivo pa je, da so jih preganjali tako slovenski komunisti kot itali­janski fašisti. V Posočju jih je večino komu­nistična oblast po vojni pozaprla, fašisti pa jih še danes (leta 2001) preganjajo. Proti enemu izmed njih teče v Italiji že peto leto proces na sodišču. Napisal in izdal je knjigo o raznorodovalni politiki do Slovencev v Italiji. Eden od Aljaževih sodobnikov, ki so se po Aljažu zgledovali,je bil duhovnik Josip Abram - Trentar. V Bovcu in Trenti je vzlju­bil slovenske gore in uresničeval Aljaževe in Krekove socialne ideje, podobno kot dr. Tuma. Ob podpori Aljaža je veliko pripomo­gel k razvoju slovenskega gorništva v tren­tarskih gorah, prijateljeval je z dr. J. Ku­gyjem in trentarskimi gorskimi vodniki. Do letos, ko so mu Trentarji postavili ploščo na cerkvi v Trenti, je ostal zamolčan. Skala pa je obnovila staro pastirsko stezo, prečenje od planine Za javor po jugozahodnih pobo­čjih Pihavca do mulatjere pod Pogačniko­vim domom. Dvajset minut od mulatjere stoji skalaška vpisna skrinjica v obliki Alja­ževega stolpa. Na plošči, obešeni v mogo­čnem, že iz doline vidnem portalu, pa so Abra­movi verzi, ki jih je ob deseti obletnici po­stavitve leta 1905 namenil Aljaževemu stol­pu. S tem se je Skala oddolžila tudi Abramu. Po Jakobu Aljažu se imenuje go­rniški klub iz Medvod, Aljaževe "rojstne" občine. Ta klub je na­črtoval in izpeljal "Aljaževo pot od doma do doma", od Zavrha, kjer stoji Aljaževa rojstna hiša, do Triglava in Aljaževega dru­gega doma, župnišča na Dovjem, kjer je postal triglavski župnik. Triglavski župnik ima danes naslednika v Francetu Urbaniji, ki si je največ prizadeval za po­stavitev porušene Aljaževe ka­pelice na Kredarici in za posta­vitev kopije skalaškega križa na Škrlatici. V imenu Skale oziroma GK dr. Tuma je za potrebne for­malnosti, za izdajo soglasja za obnovo križa na Škrlatici, skrbel Stanko Kofler z Dovjega. Upra­vni enoti na Jesenicah je leta 1995 predložil soglasje lastnikov, to je pašne sku­pnosti iz Mojstrane, ter druge zahtevane do­kumente. Ker odgovora kljub urgencam ni­smo dobili, smo skalaši križ po delih prene­sli iz doline Vrat in ga na vrhu Škrlatice po­stavili 6. julija 1996, ob 75-letnici ustanovitve Skale. GK dr. Henrik Tuma je jeseni 1996 dobil odločbo za vnovično rušenje križa, in to potem, ko sem bil sam, kot predsednik kluba, zaslišan na upravni enoti na Jeseni­cah. Skala je ob pomoči mnogih Slovencev zbrala nad 50.000 podpisov v podporo zah­tevi, da se odločba o rušenju križa umakne. Odločba je bila preklicana v decembru istega leta, hkrati pa je bilo izdano soglasje za ob­novo križa, s pojasnilom ministra, daje bila edina težava ta, da za soglasje ni zaprosil lastnik parcele, to je občina Kranjska gora. Na upravni enoti so nam sicer vedno zatrje­vali, da je naša vloga pravilna in popolna, da pa soglasja ne bo, ker so strokovna mnenja negativna. Skala ima kopijo teh "stro­kovnih" mnenj. Stroka je morala biti takrat zelo daleč in bi morala še danes zardevati.


Skalaši in drugi slovenski gorniki se vsako leto 1. avgusta srečamo na Škrlatici. Vodni­ška tura na Škrlatico s Križevim spustom ter obeležje v Malem Tamarju, od koder se vidi tudi obnovljeni križ na Škrlatici, bi bila izjemna priložnost za ponovno oživitev vodniškega turizma v Kranjski gori in Sloveniji nasploh.


Dejavnosti v Skali je veliko. Letos teče že drugo leto izobraževanja gorniških vodnikov po standardih DIA. Vodja izobraževanja je gorski vodnik Bojan Pograjc, ki ima licenco mednarodnega združenja gorskih vodnikov. prvi skupini gorniških vodnikov smo prav leta 2001 podelili spričevala o opravljenem izobraže­vanju. Gorniški klub Gornjesoške doline je predlagal, da na vrhovih gora postavljamo vpisne skrinjice v obliki Aljaževega stolpa. Danes stojijo na vrhovih že šti1je Aljaževi stolpi. Petega je postavila Skala in ozna­čuje Abramovo pot. Ko na gorskem vrhu zagledaš vpi­sni Aljažev stolp, začutiš, daje to več kot pločevinasta skrinjica. Začutiš, da ima dušo, da ima svojo bogato zgodovino, in da govori: "Tu žive Slovenci, to je sloven­ska zemlja". Ko smo na sestanku upravnega odbora Skale sprejeli odločitev, da bodo imele vpisne skrinjice v prihodnje standardizirano obliko, mere in napise, smo sprejeli še eno pomembno spremembo. Skala je na začetku uvedla označevanja poti s Knafeljčevimi markacijami, ki jih vsi poznamo. Glede na razvoj in pomen okoljske zavesti v najbolj ohranjenem in prvo­bitnem svetu, bomo pota in brezpotja označevali s ka­mnitimi "možici", ki smo jih znali uporabljati v različne namene že v daljni preteklosti. Tudi ta odločitev se uje­ma s ciljem, da vzgajamo gornike in gornice za varno pot v gore, za obvladovanje brezpotij.


GK Savinjske doline je skupaj z domačini veliko pri­speval k obnovi kapele in stare koče na Molički, ki sta bili porušeni in imata zgodovinski pomen, saj sta nastali takoj za kapelo in kočo na Kredarici. Vsako leto se 15. avgusta srečamo na Molički. SGK Skala ima dobre stike s slovenskimi gomiki v Barilochah v Argentini. Dinko Bertoncelj, prvi, a zamolčani slovenski himalajec, je dobil diplomo častnega člana Skale. In ker se zgodovina ponavlja, smo prepričani, da bomo tudi s Planinsko zvezo Slovenije navezali ploden dialog in spletli dobre odnose v prizadevanjih za razvoj slovenskega gorništva.


Ob praznovanju SO-letnice ustanovitve SGK Skala smo za priložnostni bilten zbrali gradivo, ki bo ob nasle­dnjem jubileju Skale omogočilo oceniti njen prispevek k razvoju slovenskega gorništva v času, ko slovenski alpinizem sega v sam svetovni vrh.



DR. ANTON JEGLIČ, predsednik SGK Skala


(Posneto po tiskani predlogi.)

 
 



Sistem Gora
Copyright 2004 - FranceS



---gora
18.116.40.177(0)
147198 (64258,34,82906)
287 (164,0,123)
www.sgk-skala.si