Slovenski gorniški klub SKALA

zveza gorniških klubov
Skala
Novice in obvestila
Publikacije
Razmere v gorah
Gorniški oglasi
E-gora
Kontakt
Osnovni podatki
Pravila Skale
Zgodovina
Himna Skale

Utrinki iz zgodovine Skale

(objavljeno v Planinskem vestniku, letnik 1961)

 

 

Plošča s starega križa na Škrlatici

 

dr. Vladimir Kajzelj v članku Ustanovitev turistovskega kluba Skala

Bilo je v času po prvi svetovni vojni. Avstrija je razpadla, slovenski narod se je znašel v položaju, da je moral odločati sam o sebi. Bilo je mnogo navdušenja, mnogo dobre volje, a tudi dosti dezorientacije.

Situacija v našem planinstvu je bila tedaj naslednja; stari planinci so sedeli na svojih lovorikah, s pridom so lahko ugotovili, da so dali našim goram z nadelavanjem in markiranjem poti ter zidanjem planinskih koč nekak slovenski pečat, kajti vloga naših tedanjih planincev je bila pač predvsem narodnoobrambna. Po končani vojni pa je ta vloga avtomatično odpadla. Mladi rod, doraščajoč v svobodnem okolju, ni več dobro razumel teh narodnostnih zaslug starejših planincev, hotelo se mu je poleta, razmaha. Videl je, kaj vse počenjajo in delajo drugi alpski narodi in se zgrozil nad našo alpinistično letargijo in zaostalostjo. V mladih srcih pa je vse brstelo in kipelo od nepopisnega, neizživetega hrepenenja po uveljavljanju, močnih doživetjih in lepoti. Mlademu planincu se je hotelo preizkusiti svoje moči, poizkusiti, kaj zdrži, kaj tiči v njem, ali ni morda ravno on nekaj več kot vsi drugi. "Al' smo al' nismo!" Naš doraščajoči človek se je zavedal, da ne predstavlja nič manj kot mladina drugih alpskih narodov, le organiziran ni tako načrtno in smotrno kot oni. Žal pa je odbor tedanjega SPD (Slovenskega planinskega društva) z izjemo redkih poedincev imel le malo razumevanja za modema stremljenja novega rodu .oo

 

dr. Vladimir Škerlak v delu Zgodovina alpinističnega kluba Skala

Ponavadi se šteje, da obstoji klub Skala od leta 1921. To pa ni popolnoma točno, ker je klub obstajal kot organizirana enota že prej. Pripravljalni odbor je bil sestavljen 26. maja 1919. Tvorili so ga; Stane Predalič, trgovski pomočnik; Ivan Rožman, gradbeni tehnik; France Rus, učiteljiščnik in Drago Zorko, dijak trgovske akademije. Pristopilo je 16 članov.

Temeljne nazore so ustanoviteljem dali inozemski alpinisti dr. Guido Eugen Lammer, Emil Zsigmondy (izg. Žigmondi), Ludwig Purtscheller. Njihove spise in revijo Alpenzeitung so prebirali mladi "skalarji" in se o njih pogovarjali na številnih sestankih. V letu 1919je bilo več predavanj "turistične" vsebine, priredili pa so tudi šest organiziranih "tur". Alpinistični spisi pa niso vplivali na prve skalaše toliko, da bi pri njih popolnoma obveljalo temeljno načelo alpinistike, približati človeka nedotaknjeni naravi, temveč so člani kluba popustili vplivu takratne slovenske planinske miselnosti: "olajšati ljudem dostop v gore". Zato so se z vso vnemo vrgli na označevanje gorskih poti. To markacijsko delo je značilno za prvo dobo Skale. Pozimi 1919/20 seje lotila Skala svoje naslednje velike naloge: člani so začeli hoditi v naravo na smučeh. Končno so se razmere toliko uredile, da sta 29. novembra 1920, Pavle Lavrenčič in Drago Zorko lahko podpisala dopis št. 5 - prošnjo, naj policija potrdi pravila Turistovskega kluba Skala.

V času med vložitvijo prošnje in nje rešitvijo je pripravljalni odbor sprejel nekaj novih članov, med njimi Toneta Poljšaka in študenta Jožeta Tomca. Ta seje sicer z Ljubljančani v odboru večkrat sporekel že zato, ker je bil Šiškar, toda zaznamoval je tudi toliko poti kot malokdo drug.

Med ženskami, ki so bile članice Skale, je bila prva Anica Predalič. 4. januarja 1921 je policija dovolila ustanovitev kluba. V potrjenih pravilihje bil namen Skale označen tako: "gojiti turistiko in smuški sport, pospeševati in širiti oboje v strokovnem športnem smislu". Ustanovni občni zbor je bil sklican za svečnico, 2. februarja 1921, ob poldeseti uri v "Prešernovi sobi" restavracije "Novi svet". Zbor se je začel ob deseti uri. Klub je imel tedaj 23 članov, od teh jih je bilo prijavljenih v odboru 21. Načelno je bilo sklenjeno: "Slovenskemu planinskemu društvu bomo stali vsekakor ob strani. Nismo konkurenca". Klub je že imel vrv, inventar je bil vreden 2800 kron. Obveznih prispevkov dotlej še ni bilo.

Za predsednika je bil predlagan Metod Badjura kot najbolj izkušeni alpinist. Med vojno je namreč služil v gorskem polku, poznal je temeljna pravila alpinistike in znal se je smučati. Toda Badjura ni hotel sprejeti predsedniške funkcije, zato je bil prvi odbor Skale sestavljen takole: predsednik: Drago Zorko, uradnik, rojen 15. 4. 1902; podpredsednik: Metod Badjura, dijak tehnične srednje šole, rojen 22. 2. 1896; tajnik Pavle Lavrenčič, študent tehnike, rojen 23. 8. 1903; blagajnik Stane Predalič, trgovski pomočnik, rojen 23. 8. 1902; gospodar France Rus, dijak učiteljišča, rojen 8. 8. 1902; odbornik Ivan Rožman, dijak tehnične srednje šole, rojen 30. 12. 1901; revizor Stane Deu, dijak srednje tehnične šole, rojen 7. 5. 1897; Gojmir Pehani, dijak realke, rojen 5. 1.1903. Kot se iz teh podatkov vidi, so jedro kluba tvorili fantje, stari okrog 19 let.

Deloma po že strožjem postopku so bili v tem času dokončno sprejeti za člane: Vladimir Kajzelj (5. 2. 1921), Stanko Tominec, Ante Gnidovec, Ante Beg, Danica Blatnik in Tone Škrajnar (19.3. 1921), Karlo Tauzher (14. 4. 1921), Herbert Brandt (28. 4. 1921), Franc Rus, Stanko Hudnik in Oskar Deklin (12.5.1921), Savo Pirc in Franjo Jeras (2. 6. 1921). Dne 7. junija 1921 je imel klub že 46 članov. Skali so se pridružili tudi člani neorganizirane izletniške skupine, imenovane "Gad". To skupino so tvorili: Ante Gnidovec, Metod Badjura, Stane Deu, Saša Kovač, Krista Kovač, Danica Blatnik, Kristina Blatnik in brata Mušič.

21. marca je bil sprejet osnutek Henrika Pardubskega za znak kluba. Ta znakje bil zelen monogram, ki so ga sestavljale črke "TKS" na belem polju. Govorilo seje, daje znani znak za označevanje gorskih poti rdeč kolobar z belim krogom v sredini izumskalašev. Toje bajka. Ta znak je bil znan v Avstriji že pred ustanovitvijo Skale in od tam so ga prevzeli skalaši ter ga udomačili v slovenskih gorah.

Prve smuči so dobili skalaši iz bivših avstrijskih vojaških skladišč, prvi pouk od bivših avstrijskih vojakov-alpincev (npr. Metod Badjura). Smučarska tehnika je bila norveška, katere najznačilnejši znak je bil telemark. Uporabljali so že dve palici, le tu in tam se je kak skalaš podal na smuški pohod z eno samo dolgo gorsko palico. Že v prvem poslovnem letu so skalaši organizirali dva skupna smučarska izleta: na Kriško planino in na Veliko planino. Na Veliki planini so bile tudi vaje v skokih. Člani Skale so se dobra dva tedna po ustanovitvi udeležili prve jugoslovanske smučarske tekme. Bila je v Bohinju, 20. februarja 1921, za prvenstvo države in Slovenije. Udeležilo se je je 35 tekmovalcev, skalaš Stanko Tmk6czy je zasedel tretje mesto. S temje postala Skala druga smučarska organizacija v Sloveniji.

Jesen je klub izrabil za obsežne priprave. Poskušal je nabaviti smuči - to takrat še ni bilo lahko - z oglasi, od športnih trgovin in od Športne zveze, 10. januarja 1922 jihje dobil 15 parov. Preskrbela jihje Športna zveza. Nato je bil organiziran smučarski odsek. Takoj v začetku je imel 42 članov, to je 400A, vseh skalašev. To je zelo veliko, če upoštevamo, da so bili to najagilnejši člani kluba, ker so s tem, seveda, bila oslabljena druga delovna področja. Prvi načelnik smučarskega odseka je bil Bano Trnkoczy.

12. februarja 1922 je bila tekma za prvenstvo Slovenije v Bohinju. Te se je udeležilo petnajst skalašev, član kluba je zasedel tretje mesto. 26. februarja 1922je bila druga tekma v Planici za prvenstvo države. Med 60 tekmovalci je bilo 19 skalašev, v skupini tekmovalcev, mlajših od 25 let, je dosegel prvo mesto skalaš Albin Čop. pri teh tekmah je pokazal veliko naklonjenost Skali Rudolf Badjura. Toda ni ostal samo pri tem. Badjura je postal član Skale, 9. marca 1922 celo načelnik smučarskega odseka in sestavil je delovni program za ta odsek. Kljub razvoju smučarstva pa se je še dolgo obdržalo sankanje. Celo tekma je še bila v Bohinju 5. februarja 1922. Skalaš Kveder je bil tretji.

Kulturno delo v Skali se je začelo z zbiranjem kamenin in rastlin. Sodelavci pri minerološki in botanični zbirki so se strnili v naravoslovni odsek. Člani odseka so bili: Angelo Batellino, Oskar Deklin in Ivan Rožman. Skoraj hkrati s prvimi pripravami za ustanovitev kluba je nastala knjižnica. Leta 1921 so zanjo kupovali skalaši vse vrste alpinističnih knjig iz antikvariatov, naročali so jih pa tudi iz Muenchna.

Tudi fotografsko delo ima svoje korenine v prvih dneh Skale. Klub je že v začetku leta 1921 prodajal slike svojih amaterjev. 3. februarja 1922 je bil na Zorkov predlog ustanovljen fotografski odsek. 9. marca 1922 je postal načelnik tega odseka prof. Janko Ravnik. Organiziral je pravo delavnico. 21. marca so člani nabavili sklede, najeli so sobo. Začeli so prirejati fotografske izlete, poučevali so člane v umetniškem slikanju. Cilj odseka je bila lastna razstava gorskih slik.

 

 

O izrazi skalaš in gornik

(razmišljanja dr. Vladimirja Škerlaka)

Dr. Vladimir Škerlak piše v Planinskem vestniku (letnik 1961, str. 551): Izraz gornik uporabljajo že številni pisatelji. Toda uveljaviti se ta izraz ne bo mogel vse dotlej, dokler se bo organizacija imenovala planinska zveza. To ime se vzdržuje zaradi podobnosti srbohrvatskega izraza. To pa seveda prav tako ni umestno, kakor ni pravilno zaradi "jugoslovanske jezikovne enotnosti" uporabljati besede "višek" namesto ""presežek", "manjek" namesto "pomanjkljaj", 'juriš" namesto "naskok" in "usluga" namesto "storitev" itd. Bratstvo med narodi ne pomeni dolžnosti, da narod opusti uporabo lastnih izrazov na ljubo podobnim izrazom iz jezika, ki ga govori drug narod. Izraz "planinstvo" je v slovenskem jeziku odveč in škodljiv. Odveč zato, ker se to, kar ni gorništvo, da zajeti z besedo "izletništvo" (npr. pohodi na griče), škodljiv zato, ker se s tem posredno še vedno vzdržuje v življenju nepravilni izraz "planine" za gore.

Na strani 383 pa beremo: O izrazu skalaš moramo takoj povedati, da to ni niti najstarejša označba za člane, niti ni prav slovenska. Prvotno so člani Skale imenovali sami sebe "skalar je". Ta izraz bi bil pravilen, če bi se s tem mislilo na ljudi, ki se pečajo s skalami. Podobno kot "jamar", to je oseba, ki se peča z jamami. Toda ni šlo za to, temveč je šlo za označevanje ljudi, ki so člani kluba Skale, ne glede na to, ali se uveljavljajo v skalah ali ne. Za te ljudi bi pa pravilna slovenska označba bila "skalan" podobno kot zarjan (član Zarje).

Končnica -aš je madžarska. Na primer: puškaš, čardaš. Ampak, ker Slovencem, čeprav mislijo o sebi, da imajo dober smisel za tujejezike, ne gre v glavo, da se po madžarskem pravopisu črka s bere kot slovenski š, sz kot ž, torej se Zsolti čita Žolti, Zsigmondy čita Žigmondi, Szalay bere

 

Salaj, smo napisali te besede fonetično). Iz madžarskega jezika je končnica -aš prešla vsrbsko-hrvatskijezik (npr.: bombaš, orjunaš) in odtod v slovenskega. Kar zadeva besedo "skalaš", je skoraj gotovo, da so jo k nam zanesli člani hrvatskih gorniških društev, s katerimi je Skala imela stalne stike.

Toda čeprav beseda "skalaš" prvotno ni bila slovenska, je prešla tudi pri nas v splošno rabo in jo je zato prevzel tudi slovenski pravopis. Poudarjeno pa naj bo še enkrat, da bi bila pravilna označba "skalan". V tej zvezi naj omenimo še to, da tudi z besedo "skala" ni vse v redu. Res je sicer, da pomeni tudi v nekaterih slovenskih narečjih ta beseda z goro trdno povezano kamnito gmoto; res je, da uporabljajo besedo v tem smislu tudi jamarji; res je, da ima ta pomen v češkem jeziku tudi beseda "skala"; res je, da obstoji na sredi Panonske kotline še danes hrib, imenovan Velika skala, čeprav prebivalci v okolici že več sto let niso Slovani. Kljub vsemu temu je prav po skalaškem "uradnem" izrazoslovju skala odkrhnjen kos, to, kar je že ločeno in odpadlo od žive stene. Živa stena pa se imenuje peč, pečina (primerjaj krajevno ime Gadova peč). To skalaško izrazoslovje pa je zasnovano na živi ljudski' govorici prav v tistih krajih, kjer je največ pečin in skal. To, na kar so mislili ustanovitelji, bi torej pravilno označili z besedo "pečina" ali mogoče z besedo "stena". Turistovski klub Skala torej niti ni bil turistovski niti skala. To vsekakor nenavadno vprašanje so obravnavali in tudi rešili leta 1940. Leta 1923, pred nastopom dr. Tume, člani kluba še niso bili sposobni za to, da bi presojali pravilnost svojih izrazov. Pač pa so se skalaši že od vsega začetka med seboj označevali z besedo "tovariš". S tem so precej prehiteli socialiste. Ti so namreč rabili češko izposojenko "sodrug".

V Planinskem vestniku, na strani 385, beremo tudi: List "Skalaš". V juniju 1923 je bil ustanovljen publicistični odsek Skale. Člani odseka so bili: Ante Gnidovec, Drago Sturm, Janez Kveder, Vlado Kajzelj in Dolhar. Odsek naj bi med drugim izdajal hektografiran list "Skalaš". Ta list pa nikoli ni izšel .

ALENKA DOBEIC

GK dr. Henrik Tuma

(Posneto po tiskani predlogi.)

 
 



Sistem Gora
Copyright 2004 - FranceS



---gora
54.165.122.173(0)
131859 (56290,34,75535)
99 (47,0,52)
www.sgk-skala.si