Slovenski gorniški klub SKALA
zveza gorniških klubov
Prejmite najprej moje iskrene čestitke za vaš visoki jubilej častitljivega delovanja za slovensko gorništvo, alpinizem, smučanje, skoke, sankanje, fotografijo, film, pisano besedo, glasbo in slikarsko platno, skratka častitljivega delovanja za slovenski narod, njegovo kulturo in domovino.
Sto let za organizacijo ni visoka starost, ampak so to predvsem lepa zrela leta, ki so sad prizadevnega delovanja na temelju vrednot za prihodnja leta.
Štejem si res v veliko čast, da ste me članice in člani Slovenskega gorniški kluba Skala – zveze gorniških klubov, Skale kot je ponarodelo njegovo kratko ime, povabili, da vas nagovorim kot gorniške prijatelje in znance, se pravi kot eden izmed vas.
Tisto Skalo izpred druge svetovne vojne sem začel spoznavati tako rekoč na licu mesta. Ob plezalnih vzponih preko smeri, ki so jih prvi preplezali prav Skalaši. Ob Direktni v Špiku, ki je bila leta 1926 ena od najzahtevnejših smeri v Alpah. Navezo je vodila skalašinja Mira Marko Debelakova. Še danes velja ta smer za ne samo lepo, temveč tudi za zahtevno. Pa v Čopovem stebru, ki ga je skalaš Joža Čop skupaj s Pavlo Jesih preplezal v letu konca druge svetovne vojne. Ko smo brali opise skalaških smeri, jih ponavljali ter brali biografije prvo pristopnikov, smo posredno odkrivali tudi takrat malo znano zgodovino Skale.
Posebno me veseli, da ste organizatorji za današnjo prireditev izbrali prav to lokacijo. Kot smo že slišali, je bil Turistovski klub Skala ustanovljen v Gostilni Novi svet, ki je nekdaj stala na mestu današnjega Hotela Lev. Na svečnico leta 1921 se je namreč nekaj gorniških navdušencev zbralo v Prešernovi sobi te gostilne na ustanovnem sestanku Turistovskega kluba Skala. Klub so tedaj imenovali turistovski, kar se je nanašalo na ture v gorah in šele tik pred drugo svetovno vojno so se odločili spremeniti ime v Alpinistični klub Skala.
Bila je to demokratična in domoljubna organizacija velikih duhov. Glede na majhno število članov je bila Skala na nek način elitistična. Člane so sprejemali glede na njihove dosežke in to ne glede na socialni sloj, poklic, starost in politična ali verska prepričanja. Kot bi temu rekli danes, je odločala meritokracija.
Čas ustanovitve Skale je bil precej poseben čas. Končala se je Velika vojna, ki je pustila za seboj materialno uničenje in predvsem močan psihološki pečat. Spremenile so se meje, nastale so nove države. Slovensko planinsko društvo je po prvi svetovni vojni dobilo v last propadajoče planinske koče in zapuščene poti. Zato je razumljivo, da je bil njihov glavni cilj obnova gorske infrastrukture.
Se je pa skoraj povsod v alpskem svetu takrat močno pojavljala tudi težnja, predvsem med mladimi, po drugačnem doživljanju gora.
Mladi se niso več zadovoljevali s hojo po nadelanih in označenih poteh ter s prehranjevanjem v gorskih kočah. Hoteli so plezati po skalnih stenah, zahajati v gore ne samo poleti, ampak tudi pozimi, s smučmi in ledno opremo. Pri nas so tako nastajale različne skupine, ki so skupaj zahajale v gore, si izmenjevale izkušnje in alpinistično literaturo. Iz njih je nato nastalo tudi formalno združenje - Skala. Sklenili so nadaljevati dela Kugyja, Tume in tudi drenovcev. Poleg plezanja v gorah so gojili tudi smučanje, fotografijo, umetnost, literaturo in sploh vse aktivnosti, povezane z gorami in naravo. Pri tem pa niso pozabili niti na družabno plat življenja.
S Skalo smo se Slovenci enakopravno pridružili naprednemu evropskemu delovanju v gorah. V slabih dveh desetletjih obstoja Skale so skalaši uspeli preplezati mnoge prvenstvene smeri pri nas in drugje v Alpah, izdajali so knjige, pisali prispevke v revije in celo posneli prvi slovenski celovečerni film "V kraljestvu Zlatoroga". Vzgajali so mlade generacije na področju alpinizma, smučanja, fotografije ter odnosa do narave in domovine. Skala je torej združevala štiri temeljna področja človekovega delovanja: delo, igro, šport in umetnost ter to prenašala na mlajše rodove in s svojim delom seznanjala tudi širšo javnost.
Ta zelo pozitivna slika pa ima tudi temnejšo plat. Kot se občasno zgodi pri nas, so se pojavila tudi močna nasprotovanja delovanju skalašev. Prišlo je do polemik in velike polarizacije. Slovensko planinsko društvo je takrat opravljalo res veliko in pomembno delo pri obnovi infrastrukture v naših gorah. Žal pa niso imeli razumevanja za drugačen pogled na gorništvo. Le zakaj bi nekdo lezel po skalah, če na vrh vodi lepa in tudi ustrezno zavarovana pot. In zakaj bi zahajal v gore v neprimernih razmerah, v snegu, ledu in slabem vremenu. In zakaj bi prenočeval v zasilnih prenočiščih, če pa obstajajo udobne planinske koče. Skalaše so imenovali vratolomnike in samomorilce. Pojavili so se celo predlogi, da bi razstrelili Turnc pod Grmado in s tem preprečili mladini vadbo plezalnih veščin. Skalaši pa so nasprotno SPD očitali, da gojijo le "gostilniški turizem" v gorah.
Ta nasprotovanja so se s časom izgladila – obe organizaciji, Skala in Slovensko planinsko društvo, sta vse tesneje sodelovali. A pričela je druga svetovna vojna. Z italijansko zasedbo Ljubljane je prišla tudi zahteva po pristopu Skale k Clubu alpino italiano. Tu so skalaši pokazali najvišjo stopnjo domoljubne drže, pa tudi modrosti. Odločili so se, da namesto sodelovanja v društvu okupatorja raje vsi izstopijo iz Skale in tako klub razpustijo.
Po vojni nova oblast ni imela veliko razumevanja za individualne aktivnosti. S športnimi aktivnostmi v gorah naj bi se ukvarjal delovni človek le kolektivno. Ukinili so sprva tudi Slovensko planinsko društvo, a so kasneje iz Športne zveze Jugoslavije le izločili Planinsko zvezo Jugoslavije s svojimi republiškimi podzvezami. Na srečo je bila pri nas gorniška kultura že tako močno zasidrana, da je Planinska zveza Slovenije počasi in v okviru danih možnosti tudi formalno vse bolj prevzemala mnoge vrednote Slovenskega planinskega društva in tudi Skale. Ideje o ponovni oživitvi Skale so sicer vseskozi obstajale, a jih v tedanji razmerah posameznikom, ki so še vedno delovali na temelju skalaških vrednot, ni bilo mogoče uresničiti. Šele v samostojni in neodvisni državi Republiki Sloveniji je bil ustanovljen leta 1995 Slovenski gorniški klub dr. Henrik Tuma in dve leti kasneje Skala, kot zveza gorniških klubov.
Zelo me veseli, da sem bil lahko eden od sopobudnikov za to dejanje. Ko smo namreč s Tonetom Jegličem in Bojanom Pograjcem preplezali prvenstveno smer v trentarskih gorah, se je začela oblikovati zamisel, da bi za 75. obletnico ustanovitve Skale, leta 1996, ponovno postavili skalaški križ na Škrlatici, ki je bil postavljen kot simbol spomina na vse žrtve gora. Tako se je ponovno rodila novodobna Skala, kot zveze gorniških klubov, ki uspešno deluje že četrt stoletja in kot taka predstavlja daljše obdobje obstoja kot Turistovski klub Skala.
Tudi pri ustanovitvi novodobne Skale je bilo nekaj nasprotovanja in nerazumevanja. Očitali so nam vrnitev spomenika v obliki križa nazaj na Škrlatico in seveda konkurenčnost Planinski zvezi Slovenije. Oboje se je izkazalo za neutemeljeno. Članstvo v klubih Skale je namreč odprto za vse, delovanje društev in zveze pa je vključujoče. Skala se skupaj z drugimi organizacijami trudi za skupno iskanje sinergij v okviru posameznih gorniških projektov od varovanja narave do varnosti v gorah in podobno.
Dragi Skalaši!
Ob častitljivem jubileju, ob stoletnici, vam poleg vseh čestitk za doseženo želim, da bo tudi v naslednjih sto letih veljalo skalaško geslo: "Trden, kakor Skala, je slovenski rod, kvišku kakor Skala, vodi naša pot". Vklesali smo ga v apnenec in granit, v led in sneg, v oblake in v nebo. In Bog ga varuje, kakor varuje našo domovino.
Varno in srečno, Skalaši!
---gora
216.73.216.129(0)
522737 (253329,45,269363)
226 (97,0,129)
www.sgk-skala.si
